Že tradicionalno smo se oktobra vključili v projekt Učenec poučuje, ki se ga vsako leto veselimo tako učitelji kot učenci. Prvi se veselimo dela z mladimi učitelji, saj nas zanima njihovo razmišljanje, drugi pa se veselijo nastopov pred sošolci, ki se jim zdi ura zanimivejša, če je pred tablo namesto učitelja sošolec.
Sedem učencev se je tako opogumilo in samostojno izpeljalo uro na temo dediščine našega kraja.
Osmošolke, ki so pri poku kemije in naravoslovja sodelovale s temo trajnostnega razvoja, so poudarile, da je veliko dela s pripravo na pouk in da zato še bolj cenijo učiteljevo delo. Sicer jim je bilo prijetno in so se v vlogi učiteljic dobro počutile.
Sedmošolcema je bila izkušnja zelo pozitivna, saj sta se prvič preizkusila v vlogi učitelja. Zavedata se, kako je pomembna učiteljeva priprava, kako mora temo obvladati, da o njej samozavestno predava. Hkrati pa sta morala poskrbeti za zanimivo in domiselno izvedbo pouka. V veliko pomoč pri pripravi jima je bila Vesela šola iz preteklega šolskega leta, ki govori o kulturni dediščini mesta Ljubljana, in sicer o arhitekturnih dosežkih Jožeta Plečnika. Učenca sta se nastopa veselila in ga odgovorno izvedla.
Devetošolca, ki sta predstavljala dediščino Valentina Vodnika, sta bila zelo samozavestna. Tako mentorici kot učencem poslušalcem je bilo všeč, da sta se ob osnovnih podatkih dotaknila tudi razmišljanja o tem, kje vse v Ljubljani in Šiški lahko zaznamo Vodnikov vpliv. Med uro smo uživali vsi, mlada učitelja, njuni sošolci in tudi mentorica.
S sodelovanjem v projektu smo vsekakor dosegli pričakovane cilje; učenci so spoznali dediščino svojega kraja, mladi učitelji so ure ob pomoči mentoric pripravljali odgovorno, resno in kreativno, zato so bile njihove ure zanimive in nekaj posebnega. Ob projektu so spoznavali delo učitelja in njegov položaj.
Učencem je bilo všeč, da so vlogo učiteljev prevzeli njihovi sošolci. Nekateri so zato bolj sodelovali kot običajno in so izrazili željo, da bi naslednje leto v projektu sodelovali tudi kot mladi učitelji. Ure so se jim zdele zanimive in pozorno so poslušali, o čem govorijo sošolci pred tablo.
Vse tri mentorice smo v projektu sodelovale že večkrat in vedno znova smo presenečene nad tem, kako projekt navdušuje otroke. Vesele smo, da se zanimajo za naše delo, in čeprav mladi ne dajejo vedno takega občutka, se ob izvajanju tega projekta vedno izkaže, da cenijo in spoštujejo učiteljevo delo. Včasih imajo do našega poklica celo nekakšno strahospoštovanje, zato je še toliko bolje, da se imajo možnost preizkusiti v učiteljski vlogi.
Miha Tarlač (9. c): “Ko sem bil v vlogi učitelja, sem spoznal, da je poklic učitelja težak, in sicer že zaradi gradiva, ki ga mora pripraviti, saj mora razlagati celih 45 minut. Najhuje pa je, da učitelj pripravi gradivo, potem pa ga učenci ne poslušajo in motijo pouk. Najbolj grozno je miriti učence. Sicer sem se v vlogi učitelja za eno uro v redu počutil, čeprav mi je zmanjkalo gradiva. Ugotovil sem, da mi poklic učitelja ne bi ustrezal, saj potrebuješ ogromno socialnih veščin.”
Iztok Humar (9. c): “Ustvarjanje ure mi je bilo zanimivo, saj sem se v iskanju vseh gradiv naučil veliko novega. Spoznal sem tudi nekaj novih ljudi, ki so mi pri delu pomagali. Med uro sem se naučil, kako je v učiteljevi koži. Menim, da bi moral takšno izkušnjo narediti vsak, da bi lahko spoštoval učitelja in njegovo delo.”
Mentorice Polona Kalan, Rahela Selan in Maja Miklič Premrl
